Marco Pantani

Marco Pantani , italijanski kolesar, 1970-2004.

Portret
Rojstvo 13. januar 1970({{padleft:1970|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})
Cesena[d]
Smrt 14. februar 2004({{padleft:2004|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (34 let)
Rimini[d]
Psevdonimi «Ο Πειρατής» (Il Pirata)
Državljanstvo Flag of Italy (2003–2006).svg Italija[d]
Poklic kolesar
Spletna stran
pantani.it

NavedkiUredi

  • Najlepše trenutke doživljam, ko slišim navijače, ki tako glasno kričijo moje ime, da me boli glava.
  • Zakaj sem tako dober v gorah? Ljubim prelaze, a sovražim bolečino. Zato pa sem tako hiter, ker hočem čim prej končati trpljenje.
  • Zaradi strahu pred policijo je bila ta dirka gotovo najčistejša do zdaj. Ta Tour je bil najtežji prav zaradi dogajanja okrog dopinga. (po koncu Toura, 2. avgusta 1998)
  • V zadnjih štirih letih sem se pojavil na vseh mogočih sodiščih. In izgubil sem željo, da bi bil tak, kot so preostali športniki. Kolesarstvo je poplačalo svoje dolgove in številni mladi so izgubili zaupanje v pravico. Moji kolegi so bili osramočeni, v sobe so jim nameščali televizijske kamere, vse z namenom, da uničijo njih in njihove družine. Kako se po vsem tem upreti želji, da bi si škodoval?
  • Za zmago ne rabim dopinga. Vse, kar rabim, je vzpon.

Navedki o njemUredi

  • Il Pirata (Patanijev vzdevek)
  • Ljudi je zasvojil s kolesarstvom. Mogoče so kolesarji, ki so dosegli več od njega, a nikoli jim ni uspelo pritegniti toliko navijačev kot on. (Miguel Indurain, španski kolesar)
  • Pantani je ljudem pomenil veliko. Bil je grdi raček, ki je postal bog. Postal je najboljši kolesar na svetu in najboljši hribolazec vseh časov. Dogodke iz Madonne di Campiglio je vzel zelo osebno. Po vsem, kar je dal kolesarstvu, je zlahka postal žrtev zasvojenosti. Mislim, da moramo skrbno razmisliti, kako občudujemo in idealiziramo naše šampione. Vse skupaj je lahko zelo nevarno. Upam, da nikoli ne bomo izgubili športnika na takšen način, kot smo Marca. (Alessandra de Stefano, italijanska novinarka)
  • Nemalokrat je bil videti predober, da bi bil resničen, in nemalokrat res ni bil, resničen namreč. Prav v trenutku njegovega največjega zmagoslavja so se namreč začeli kazati prvi znaki, da nekaj ni v redu. Kmalu po tistem, ko je na Elizejskih poljanah njemu v čast zadonela Fratelli d'Italia, je namreč potarnal, da se še nikoli ni počutil tako osamljenega. (Miha Andolšek, slovenski novinar)