Louise Glück

Louise Glück, ameriška pesnica, esejistka in nobelovka, * 1843.

Louise Glück leta 1977.

Navedki

• kajti to, da govoriš resnico, daje
  iluzijo svobode. (Legenda)

• En dan si svetlolas fant brez enega zoba,
  naslednji starec, ki lovi sapo.
  Vse se sešteje v nič, pravzaprav, komaj
  hipec na zemlji.
  Ne stavek, temveč vdih, cezura. (Praznik dela)

• Svet uzremo le enkrat, v otroštvu.
  Vse drugo je spomin. (Nostos)

• Nihče noče biti muza;
  na koncu hočejo vsi biti Orfej. (Pesem za lutnjo)

• Umreš, ko umre tvoj duh.
  Sicer še vedno živiš.
  Morda ti ne uspeva najbolje, toda vztrajaš -
  glede tega nimaš izbire. (Averno)

• Strašno je biti sam.
  Ne mislim živeti sam -
  biti sam, kjer te nihče ne sliši. (Averno)

• Na eni strani duša tava.
  Na drugi strani živijo ljudje v strahu.
  Vmes, brezno izginevanja. (Averno)

• Noč je odprta knjiga.
  Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Pred nevihto)

• Temeljna izkušnja tistega, ki piše, je nemoč. (Vzgoja pesnika)

• V času enega življenja minevajo leta v čakanju, da te pokliče neka ideja. (Vzgoja pesnika)

• Besedo »pesnik« moramo uporabljati previdno; to je ime za aspiracijo, ne za poklic. (Vzgoja pesnika)

• Sanje umetnosti niso potrditi, kar je znano, ampak osvetliti, kar je bilo dotlej skrito, in poti do skritega sveta ne zapisuje volja.(Vzgoja pesnika)

• Pisanje ustreza konservativnemu temperamentu. Kar prečrtaš, lahko ohraniš. Medtem ko slikar, ki razume, da mora za celoto žrtvovati del, izgubi ta del za zmeraj: preneha obstajati, razen ko ga obnovita spomin ali fotografija. (Vzgoja pesnika)

• Igralka in plesalec nastopata v sedanjosti; če njuno delo obstaja v prihodnosti, obstaja kot spomin, legenda. Medtem ko platno, bron ter, tolikotrajneje, ker obstaja v mnogoterosti, pesem in sonata ostajata ne kot spomin, temveč kot dejstvo; umetniki, ki ustvarjajo v teh oblikah, čeprav so v svojem času zaničevani ali prezrti, še vedno lahko najdejo svoje občinstvo.(Vzgoja pesnika)

• Tragedija anoreksije je po mojem v tem, da njen namen ni samouničevalen, čeprav je njen izid pogosto tak. Njen namen je zgraditi na edini možen način, ko primanjkuje sredstev, prepričljiv jaz.(Vzgoja pesnika)