Lateranski pakt je v italijanski in cerkveni zgodovini pomemben mejnik. Glejte, tisti človek [Benito Mussolini], ki se je po božji previdnosti srečal s Pijem XI., je kasneje postal italijanskemu narodu vzrok velike žalosti. Človeško in krščansko pa je, da mu ne odrekamo vsaj tega častnega priznanja, ki mu v veliki nesreči preostaja: njegovo krepko in odločno sodelovanje pri preučevanju in zaključitvi lateranskega pakta. Njegovo dušo zaupajmo skrivnosti božjega usmiljenja, ki se navadno za izvrševanje svojih načrtov poslužuje temu najbolj prikladnih posod, ko pa načrte izvrši, jih zdrobi, kot da bi bile pripravljene le za to edino delo. Bratje in sinovi moji, vem, da mi vidite v srce. Spoštujmo tudi drobce razbite vaze in nauk, ki iz njih izhaja, naj vam bo v korist. (Janez XXIII.)[1]
