Brezobzirna enovitost kulturne industrije napoveduje enovitost politike.[2]
Formalna svoboda slehernika je zajamčena. Uradno se nikomur ni treba zagovarjati za to, kar misli. /.../ V resnici pa k iracionalni načrtnosti te družbe sodi tudi to, da kolikor toliko reproducira le življenje sebi zvestih.[3]
Zato pa sta jezik in gestika poslušalcev in gledalcev do zadnjega odtenka, do katerega ni doslej segla nobena od poskusnih metod, močneje kot kdajkoli prežeta s shemo kulturne industrije. Ta je danes prevzela civilizacijsko dediščino obmejne in podjetniške demokracije, katere smisel za duhovne odklone tudi ni bil preveč tenkočutno razvit. Vsi lahko svobodno plešejo in se zabavajo. /.../ Toda svoboda v izbiri ideologije, ki zmerom odseva gospodarsko prisilo, se v vseh panogah izkazuje kot svoboda za vedno enako.[4]
Sicer pa ta nabuhli aparat kratkočasja celo če je narejen po meri obstoječega, ljudem ne naredi življenja bolj človeka vrednega. Misel o »izrabljanju« danih tehničnih možnosti in polni izkoriščenosti kapacitet za estetsko množično potrošnjo je del istega ekonomskega sistema, ki zavrača izkoriščanje kapacitet, kadar gre za odpravo lakote.[5]
Iz družbeno perpetuirane bede ustvarjajo ozdravljive posamezne primere.[6]
