Favstina Kowalska

Favstina Kowalska, poljska redovnica, mistikinja in svetnica, 1905–1938.

Rojstvo	Helena Kowalska 25. avgust 1905({{padleft:1905|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) Głogowiec
Smrt	5. oktober 1938({{padleft:1938|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (33 let) Krakov
Državljanstvo	Druga poljska republika
Poklic	redovna sestra, redovnica, mistikinja, Q9264727?, pisateljica
Pokopan	Chapel of St. Joseph in Kraków
Podpis
Spletna stran
faustyna.pl

Navedki

Spodnji navedki so iz Favstininega Dnevnika. V njem so vse Jezusove besede zapisane s krepko pisavo.

• Zagledala sem angela varuha, ki mi je naročil, naj mu sledim. Nenadoma sem se znašla na zamegljenem kraju, polnem ognja, v njem pa [je bila] množica trpečih duš. Te duše zelo goreče molijo, a zase zaman, samo mi jim moremo pomagati. Plameni, ki so jih žgali, se me niso dotaknili. Moj angel varuh me niti za trenutek ni zapustil. Te duše sem vprašala, v čem je njihovo največje trpljenje. Soglasno so mi odgovorile, da je njihovo največje trpljenje hrepenenje po Bogu. Videla sem božjo Mater, ki je obiskovala duše v vicah. Duše naslavljajo Marijo z »Morska zvezda«. Ona jim prinaša olajšanje. Želela sem se z njimi pogovoriti še več, a angel varuh mi je dal znamenje za odhod. Za vrati te ječe, polne trpljenja, [sem zaslišala notranji glas], ki je rekel: Moje usmiljenje tega noče, a pravičnost to zahteva. Od takrat sem s trpečimi dušami v vicah tesno povezana.

• O sivo in enolično življenje, koliko zakladov je v tebi! Nobena ura ni podobna drugi. Enoličnost in sivina izginjata, če na vse gledam z očmi vere. Milost te ure se mi v naslednji ne ponovi. Dana mi bo v naslednji uri, a ne več ista. Čas mineva in se nikoli ne vrača. Kar vsebuje, se nikoli ne spremeni, zapečateno je vekomaj.

• Tedaj sem zagledala Gospoda Jezusa, pribitega na križ. Ko je Jezus nekaj časa na njem visel, sem videla skupino ljudi, križanih prav tako kakor Jezus. Videla sem drugo in tudi tretjo skupino ljudi. Druga skupina ni bila pribita na križu, pač pa so ljudje močno držali križ v rokah. Tretja skupina ni bila niti križana niti [niso] ljudje držali križa v rokah, temveč so ga nezadovoljni vlekli za seboj. Jezus mi je rekel: Vidiš te ljudi, ki so v trpljenju in prenašanju prezira podobni meni? Ti mi bodo podobni tudi v moji slavi. Tisti pa, ki so mi manj podobni v trpljenju in prenašanju prezira, mi bodo manj podobni tudi v slavi. Večina križanih ljudi je bila duhovniškega stanu. Videla sem tudi meni znane križane osebe, kar me je zelo razveselilo. Jezus mi je rekel: Jutri med meditacijo boš premišljevala o tem, kar si danes videla. In Jezus je takoj izginil izpred mojih oči.

• V Jezusovem srcu sem spoznala, da so v samih nebesih še nebesa za izbrane, kamor nimajo vstopa vse, ampak le izbrane duše. Nepojmljiva sreča, v katero bo potopljena duša. Moj Bog, veš da tega nikakor ne morem opisati do najmanjše podrobnosti. Duše so prevzete z njegovim božanstvom, prehajajo od svetlobe do svetlobe; nespremenljiva svetloba, a nikoli enolična, vedno nova in nikoli niti malo spremenljiva. Presveta Trojica, daj se duši spoznati.

• Malo je ljudi, ki s pristnimi čustvi premišljujejo moje trpljenje. Največ milosti podeljujem tistim, ki pobožno premišljujejo moje trpljenje.

• Odrešenik sveta, združujem se s tvojim usmiljenjem. Moj Jezus, združujem vse svoje trpljenje s tvojim in ga polagam v zakladnico Cerkve v korist duš. (o odpustkih)

• Danes me je angel vodil v brezna pekla. To je kraj velike kazni. Njegovo področje je strašno veliko. Vrste muk, ki sem jih videla, so: prva muka, ki spada k peklu, je izguba Boga; druga – neprestani očitki vesti; tretja – ta usoda se ne bo nikoli spremenila; četrta muka – ogenj, ki bo prešinjal dušo, a je ne bo uničil; peta muka – stalna tema, strašno zadušljiv vonj; čeprav je tema, se satani med seboj vidijo in vidijo vse zlo drugih in svoje zlo; šesta muka – neprestana satanova družba; sedma muka – strašen obup, sovraštvo do Boga, zmerjanje, preklinjanje, bogokletje. To so muke, ki jih skupaj trpijo vsi pogubljeni, toda muk še ni konec. Obstajajo še posebne muke za duše, muke čutov: kakor je kakšna duša grešila, tako je mučena na strašen in nepopisen način. Tam so grozne podzemeljske jame in brezna mučenja, kjer se eno trpljenje razlikuje od drugega. Umrla bi ob pogledu na to strašno trpljenje, če me ne bi podpirala božja vsemogočnost. Grešnik naj ve, s katerim čutom greši, s tistim bo kaznovan vso večnost. O tem pišem po božjem naročilu, da bi se nobeden ne izgovarjal, da ni pekla, ali s tem, da tam nihče ni bil in ne ve, kako je tam. Jaz, sestra Favstina, sem po božjem naročilu bila v peklenskih breznih, zato da bi ljudem povedala in pričala, da pekel je. /.../ To, kar sem napisala, je medla senca stvari, ki sem jih videla. Eno sem opazila: da je tam največ duš, ki niso verjele, da pekel obstaja.

• Moj Jezus, ti veš koliko truda je treba, da bi se odkrito in iskreno družili s tistimi, pred katerimi naša narava beži, ali s tistimi, ki so nam hote ali nehote prizadeli bolečino – po človeško je to nemogoče. V takšnih trenutkih si bolj kot kadar koli prizadevam odkriti v tisti osebi Gospoda Jezusa in zaradi Jezusa storim vse za tiste osebe. Pri takih dejanjih je ljubezen čista, takšna vaja v ljubezni daje duši stanovitnost in moč. Od človeških bitij nič ne pričakujem, zato ne doživljam nobenih prevar, vem, [da] je človeško bitje samo po sebi ubogo – in kaj naj bi od njega pričakovala? Bog mi je vse, vse želim ocenjevati glede na Boga.

• Ko sem se pogovarjala s skritim Bogom, mi je dal spoznati in razumeti, da mi ni treba veliko premišljevati in se bati težav, ki me doletijo. Vedi to, da sem s teboj, jaz povzročam težave in jaz jih premagujem, nenaklonjena razpoloženja ljudi v tej zadevi lahko v trenutki spremenim v naklonjena.

• V duhu sem videla tri božje osebe, toda njih bistvo je eno. On je sam, eden, edini, toda v treh osebah. Nobena od njih ni ne večja ne manjša, ne v lepoti ne v svetosti ni razlike, ker so eno. Eno, popolnoma eno so. Njegova ljubezen me je prenesla v to spoznanje in me združila s seboj. Ko sem bila združena z eno [božjo osebo], sem bila prav tako združena z drugo in tretjo [božjo osebo]; če se tako združimo z eno osebo, se združimo še z drugima dvema – prav tako kot s prvo. Njihova volja je ena, Bog je eden, čeprav so v njem tri osebe. Ko se človeku podarja ena od treh oseb, tedaj je v moči ene volje združena s tremi osebami in prepojena s srečo, ki izvira iz presvete Trojice; osrečuje vse, kar je ustvarjeno; tu izvira življenje, ki vse oživlja in vsemu daje življenje in od njega sprejema svoj izvor. V teh trenutkih je moja duša spoznala tako veliko božjo radost, da jo težko izrazim.

• Gospod Jezus skrbno varuje svoje namestnike na zemlji. Zelo močno je z njimi povezan in mi naroča dajati prednost njihovemu mnenju pred svojim. Spoznala sem njuno medsebojno zaupnost – med Jezusom in duhovnikom. Jezus zagovarja to, kar duhovnik pove, in pogosto se prilagaja njegovi želji, večkrat tudi svoj odnos do človeka podreja mnenju duhovnika. V posebnih milostih sem zelo dobro spoznala, kako daleč Jezus z njimi deli svojo oblast in skrivnost, bolj kakor z angeli. Veselim se tega, ker je vse to v moje dobro.

• Danes zjutraj je k meni prišla devica – sveta Barbara – in mi priporočila, naj devet dni darujem sveto obhajilo za svojo domovino. »S tem boš pomirila božjo jezo.« Devica je imela krono iz zvezd, v roki pa meč; krona in meč sta imela enak sijaj, njena obleka je bila bela, lasje razpuščeni. Bila je tako lepa, da bi mislila, če ne bi poznala najsvetejše Gospe, da je ona. Zdaj razumem, da se vse device odlikujejo s posebno lepoto; to lepoto izžarevajo.

• Moj Bog, vse kar je v meni, naj te slavi, moj Stvarnik in Gospod, in z vsakim utripom svojega srca želim poveličevati tvoje nepojmljivo usmiljenje. Ljudem želim govoriti o tvoji dobroti in jih spodbujati k zaupanju v tvoje usmiljenje. To je moje poslanstvo, ki si mi ga sam določi, Gospod, v tem in prihodnjem življenju.

• Ko sem molila za Poljsko, sem zaslišala besede: Poljsko sem posebej vzljubil, in če bo pokorna moji volji, jo bom povzdignil v moči in svetosti. Iz nje bo izšla iskra, ki bo pripravila svet na moj poslednji prihod.

Čutna zaznava Božje navzočnosti

• Moja hči, čeprav bi me celo v najskrivnejših globinah svojega srca ne zaznala, ne moreš trditi, da me tam ni. Odmikam se samo, da me ne občutiš, pa to ne sme biti ovira pri izpolnjevanju moje volje. To delam zaradi svojih nepojmljivih namenov, ki jih boš spoznala pozneje. Moja hči, zavedno si zapomni, da me le smrtni greh prežene iz duše, nič drugega.

• Med sveto maš sem zagledala Jezusa, pribitega na križu. Rekel mi je: Učenka moja, imej veliko ljubezen do tistih, ki ti povzročajo trpljenje. Delaj dobro tistim, ki te sovražijo. Odgovorila sem: »Moj učitelj, saj ti vidiš, da ne čutim ljubezni do njih in to me muči.« Jezus mi je odgovoril: Čustva niso vedno v tvoji moči; da ljubiš, spoznaš po tem, da po doživetih težavah in nasprotovanjih ne izgubljaš miru, ampak moliš za tiste, od katerih si okusila trpljenje, in jim želiš dobro.

Evharistija

• Jezus, ne razumem, zakaj se te ljudje izogibajo. O ko bi mogla svoje srce razsekati na drobne koščke in ti vsakega tako darovati kakor celo srce, da bi ti tako vsaj malo zadostila za srca, ki te ne ljubijo! Jezus, ljubim te z vsako kapljico svoje krvi; z veseljem bi jo prelila zate, da bi ti tako dokazala svojo iskreno ljubezen.

• Gospod, dobro vem, da je moje življenje od prvega trenutka, ko sem te spoznala, stalen boj, ki bo vse hujši. Pri vsakem jutranjem premišljevanju se pripravljam na celodnevno bojevanje; sveto obhajilo mi daje zagotovilo, da bom zmagala, in tako se zgodi. Bojim se dneva brez svetega obhajila. Ta kruh močnih mi daje vso moč za izvrševanje tega dela in pogum, da naredim vse, kar želi Gospod. Pogum in moč, ki sta v meni, nista moja, ampak pripadata tistemu, ki biva v meni – to je evharistija. Moj Jezus, kako veliko je nerazumevanje. Če ne bi bilo evharistije, bi marsikdaj ne imela poguma, da grem naprej po poti, ki si mi jo ti pokazal.

• Med to molitveno uro mi je Jezus dovolil vstopiti v dvorano zadnje večerje in bila sem navzoča ob vsem, kar se je tam dogajalo. Najgloblje me je prevzel trenutek, v katerem je Jezus pred spremenjenjem povzdignil oči k nebu in se poglobil v skrivnostni pogovor s svojim Očetom. Ta trenutek bomo dokončno spoznali šele v večnosti. Njegove oči so bile kakor dva plamena, obličje ožarjeno, belo kot sneg, vsa postava veličastna. Njegova duša, polna hrepenenja, se je v trenutku spremenjenja odpočila – prepolna ljubezen – daritev v vsej svoji polnosti uresničena. Sedaj se izpolni samo zunanji obred smrti; zunanje izničenje – bistvo je pri zadnji večerji.

• Danes sem videla, kako so zaradi trenutnega viharja častili svete skrivnosti brez bogoslužnih oblačil in v zasebnih hišah. Zagledala sem sonce, ki je vzšlo iz najsvetejšega zakramenta, in ugasnile in potemnele so druge luči in vsi so usmerili oči v to svetlobo; vendar pomena v tem trenutku nisem razumela.

• Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali Ljubezni! Do mene se obnašajo kakor do nečesa mrtvega.

• Če bi angeli mogli biti nevoščljivi, bi nam zavidali dve stvari: prvič – sprejemanje svetega obhajila in drugič – trpljenje.

Konec sveta

• Gospod mi je dal, da sem v trenutku spoznala grehe vsega sveta, storjene na ta dan. Od groze sem omedlela, in čeprav poznam vso globino božjega usmiljenja, sem se začudila, da Bog dopušča človeštvu obstajati. In Gospod mi je dal spoznati, kdo ohranja obstoj človeštva: to so izvoljene duše. Ko se dopolni mera izvoljenih, sveta ne bo več.

• Danes mi je Gospod dal spoznati svojo jezo nad človeštvom, ki zaradi svojih grehov zasluži skrajšanje dni. Razumela pa sem, da obstoj sveta podpirajo izvoljeni ljudje, to so redovi. Gorje svetu, če bi zmanjkalo redovnih ustanov.

Molitev

• Ko sem nekoč prišla na petminutno češčenje in molila za nekoga, sem spoznala, da Bog naših molitev ne sprejema vedno za tiste, za katere mi molimo, ampak jih nameni drugim. Tako jim ne olajšujejo njihovega trpljenja v vicah; vendar naša molitev ni izgubljena.

• Moja hči, vse mi povej čisto preprosto in po človeško, s tem mi napravljaš veliko veselje; razumem te, saj sem Bog in človek. Ta preprosta govorica tvojega srca mi je ljubša kakor hvalnice, zložene meni v čast. Vedi, moja hči, čimbolj je preprosta tvoja govorica, tem bolj me privlačiš.

• Jezus mi je dal spoznati, kako mora biti duša zvesta v molitvi, kljub nadlogam, suši in skušnjavam, ker je v glavnem od takšne molitve večkrat odvisna uresničitev velikih božjih načrtov; če pa ne vztrajamo v takšni molitvi, prekrižamo tisto, kar je Bog po nas ali v nas hotel dovršiti. Naj si vsakdo zapomni besede: »Ko je bil v grozni stiski, je še bolj goreče molil.«

Molk

• Ko čutim, da trpljenje presega moje moči, se zatečem h Gospodu v najsvetejšem zakramentu in moj pogovor z Gospodom je globok molk.

• Molk je meč v duhovnem boju. Blebetava duša nikoli ne bo prišla do svetosti. Ta meč molčanja odseka vse, kar se hoče obesiti na dušo. Vajeni smo odgovarjati na besede in takoj hočemo odgovoriti, ne da bi pazili na to, ali je božja volja, da govorimo. Molčeča duša je močna; nikakršna nasprotovanja ji ne bodo škodovala, če vztraja v molčanju. Molčeča duša je sposobna najtesnejšega zedinjenja z Bogom; skoraj vedno živi pod navdihom Svetega Duha. V molčeči duši Bog deluje brez ovir.

Pokorščina

• Krepost pokorščine je redovniku tako zelo potrebna, da tudi dobro, ki ga stori zoper pokorščino, postane zlo, ali ostane brez zasluženja. (iz povzetka Katekizma o redovnih zaobljubah)

• O samozatajevanju – zatajevanju lastne volje
  1. Zatajevanje razuma, to je podreditev razumu tistih, ki so mi božji namestniki tu na zemlji [mišljeni so papež, škof, redovni predstojniki, spovedniki, duhovni voditelj].
  2. Zatajevanje volje, to je izpolnjevanje božje volje, ki se mi razodeva v volji tistih, ki so mi božji namestniki in ki je vsebovana v pravilih našega reda.
  3. Zatajevanje presojanja, to je – takojšnje sprejemanje vseh ukazov tistih, ki so mi božji namestniki, brez razmišljanja, razčlenjevanja, presojanja.
  4. Zatajevanje jezika. Ne dam mu niti najmanjše svobode; v enem primeru mu dam popolno svobodo – v razglašanju božje slave.

• Ta duhovnik [Michał Sopoćko] me je poučil, da so pri izpolnjevanju božje volje tri stopnje: Prva je v tem, da človek izpolnjuje vse, kar je na zunaj določeno z zapovedmi in zakoni. Druga stopnja je v tem, da človek sledi notranjim navdihom in jih uresničuje. Tretja stopnja je v tem, da človek, predan božji volji, pušča svobodo Bogu, da z njim ravna in razpolaga po svoji volji, da je poslušno orodje v božji roki.

• Čeprav v notranjosti jasno spoznavam tvojo sveto voljo, se v vsem podrejam volji predstojnikov in volji spovednika. Toliko jo bom uresničevala, kolikor mi dovoliš po svojem namestniku. Moj Jezus, težko mi je, toda glasu Cerkve dajem prednost pred glasom, s katerim mi ti govoriš.

• Vse sestre naj spoštujejo prednico kakor samega Gospoda Jezusa, kot sem to že pripomnila pri zaobljubi pokorščine. Nanjo naj se obračajo z otroškim zaupanjem, nikoli naj ne godrnjajo ali grajajo njenih ukazov, ker to Bogu ni všeč. Vsako sestro naj vodi duh zaupanja do predstojnic, s preprostostjo naj prosi za vse, kar potrebuje. Naj Bog obvaruje, in da bi se to nikoli ne ponovilo ali sploh ne zgodilo, da bi katera izmed vas bila vzrok žalosti ali solz prednice. Vsaka sestra naj ve: kakor četrta zapoved obvezuje otroke spoštovati svoje starše, tako tudi sestro v odnosu do prednice. (iz Favstininega pravila nove redovne skupnosti, ki naj bi bila ustanovljena)

Satan

• Tudi satani slavijo mojo pravičnost, a vendar ne verujejo v mojo dobroto.

• Ko sem videla njihovo grozno sovraštvo do mene, sem prosila svojega angela varuha za pomoč. In kmalu se je pojavila pred menoj bela, svetleča se postava angela varuha, ki mi je rekel: »Ne boj se, nevesta mojega Gospoda, ti duhovi ti ne bodo nič hudega storili brez njegovega dovoljenja.« Takoj so zli duhovi izginili, moj zvesti angel varuh pa me je v vidni podobi spremljal vse do doma.

• O usmiljeni Bog, ti nas ne zaničuješ, pač pa nas nenehno obsipavaš s svojimi milostmi, delaš nas vredne tvojega kraljestva in v svoji dobroti z ljudmi napolnjuješ prostor, ki so ga zapustili nehvaležni angeli. Bog velikega usmiljenja, ki si svoj pogled odvrnil od upornih angelov in ga obrnil k skesanemu človeku, naj bo čast in slava tvojemu nepojmljivemu usmiljenju.

Služenje Bogu

• Vedi, moja hči, da vsa ustvarjena bitja, če vedo ali ne, če hočejo ali ne, vedno uresničujejo mojo voljo.

• Jezus mi je dal spoznati, da se brez njegove volje na svetu ne zgodi niti najmanjša stvar.

• Spoznala sem, kako je vse odvisno od Gospoda; vem, da mi brez njegove volje nihče ne more skriviti niti lasu.

• Nobena lepota vsega sveta, niti nebes samih, ne izbriše trpljenja moje duše, ki je živo vsak trenutek, čeprav je tako notranje. Končalo se bo tedaj, ko ti, povzročitelj mojega trpljenja, rečeš: dovolj. Nič ne more zmanjšati moje žrtve.

Spoved

• Če bi imela duhovnega voditelja od začetka, ne bi zapravila toliko božjih milosti. Spovednik more človeku veliko pomagati, pa tudi veliko pokvariti. Kako zelo bi morali spovedniki v dušah svojih spovedancev paziti na delovanje božje ljubezni! Gre za veliko stvar. Po milostih duše se da spoznati njena tesna povezanost z Bogom.

• Ko me duhovnik zastopa, ne deluje on, ampak jaz delujem po njem. Njegove želje so moje želje. Vidim, kako Jezus stoji ob strani svojih namestnikov. On sam posega v njihovo delovanje.

• Danes med premišljevanjem sem prejela spoznanje; nikoli ne govoriti o svojih notranjih doživetjih, ničesar ne skrivati pred duhovnim voditeljem duše, posebej prositi Boga za razsvetljenje za svojega duhovnega voditelja. Spovednikovi besedi posvečam večjo pozornost kakor vsem prejetim notranjim razsvetljenjem.

• Če dvomiš o mojih besedah, veš, koga moraš vprašati. Razsvetljujem ga, da bi presojal mojo stvar, moje oko bedi nad njim. Moja hči, do njega bodi kakor otrok, polna preprostosti in zaupanja, njegovemu mnenju daj prednost pred vsemi mojimi željami, on te bo vodil po moji volji. Če ti ne bo dovolil izpolniti mojih zahtev, bodi mirna, ne bom te sodil zaradi tega, ta zadeva ostane med menoj in njim – ti moraš biti pokorna.

• Piši, pripoveduj o mojem usmiljenju. Povej ljudem, kje naj iščejo tolažbo, to je pri sodišču usmiljenja. Tam so največji čudeži, ki se neprestano ponavljajo. Za ta čudež se ni treba odpraviti na daljno romanje, tudi ni treba prirejati kakih zunanjih obredov, ampak zadostuje z vero pristopiti k nogam mojega namestnika in mu izpovedati svojo bedo; in čudež božjega usmiljenja se pokaže v vsej svoji polnosti. Čeprav bi bila duša kakor razpadajoče truplo in čeprav bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev in bi bilo že vse izgubljeno – po božje ni tako. Čudež božjega usmiljenja to dušo popolnoma obudi. O ubogi, ki ne uporabljajo tega čudeža božjega usmiljenja; zaman boste klicali, ker bo prepozno.

• Do mojih namestnikov bodi kakor otrok, kajti izposojam si njihova usta, da bi tebi govorili, da ne bi imela nobenih dvomov.

• Hči, ko prihajaš k sveti spovedi, k izviru mojega usmiljenja, tedaj na tvojo dušo vedno priteče kri in voda, ki je privrela iz mojega Srca, in jo oplemeniti. Vsakokrat, ko prihajaš k sveti spovedi, se vsa potopi z velikim zaupanjem v moje usmiljenje, da bom lahko na tvojo dušo izlil obilje milosti. Ko prihajaš k spovedi, vedi, da jaz sam čakam nate v spovednici. Samo skrivam se za duhovnikom, vendar v duši sam delujem. Tu se beda duše srečuje z božjim usmiljenjem. Povej ljudem, da iz tega izvira usmiljenja lahko zajemajo milosti samo s posodo zaupanja. Če bo njihovo zaupanje veliko, moja radodarnost ne bo imela meja. Potoki moje milosti preplavljajo ponižne duše. Ošabni so vedno v uboštvu in bedi, ker se moja milost od njih obrača k ponižnim.

• Moja hči, kakor se pripravljaš v moji navzočnosti, tako se tudi spoveduješ meni; skrit sem za duhovnikom. Nikoli ne premišljuj, kakšen je duhovnik, v katerem sem se skril, in tako se pri spovedi odpri, kakor da si pred menoj, in tvojo dušo bom napolnil s svojo svetlobo.

Svetost

• Nihče naj ne dvomi, pa naj bo še tako beden; dokler živi, more vsak postati velik svetnik, kajti velika je moč božje ljubezni. Le mi ne smemo zavračati božjega delovanja.

• Nekoč sem spoznala nekoga, ki je nameraval storiti velik greh. Prosila sem Gospoda, naj mi pošlje največje trpljenje, da bi se ta duša rešila. Nenadoma sem na svoji glavi začutila strahotno bolečino trnove krone. Bolečina je trajala dolgo, ta oseba pa je ostala v božji milosti. Moj Jezus, kako lahko se je posvetiti – potrebno je le nekoliko dobre volje. Če Jezus opazi v duši iskro dobre volje, pohiti, da se ji daruje, in nič ga ne more zadržati – ne napake ne padci – prav nič. Jezus bo hitro pomagal tej duši, in če je duša zvesta božji milosti, lahko hitro dospe do najvišje svetosti, kakršno more doseči ustvarjeno bitje na tej zemlji. Bog je zelo radodaren in nikomur ne odreka svoje ljubezni. Daje več, kakor ga mi prosimo. Zvestoba v izpolnjevanju navdihov Svetega Duha je najkrajša pot.

• Kdor iskreno želi napredovati v popolnosti, se mora natančno držati danih nasvetov duhovnega voditelja. Toliko svetosti – kolikor odvisnosti.

• Če premišljuješ o tem, kar ti govorim v globini tvojega srca, boš imela več koristi, kakor če bi prebrala veliko knjig. O če bi ljudje hoteli poslušati moj glas, ko govorim v globini njihovega srca, bi v kratkem času prišli do vrhunca svetosti.

• Jezus se je sklonil k meni, me dobrohotno pogledal in mi govoril o volji nebeškega Očeta. Povedal mi je, da je oseba, ki uresničuje Očetovo voljo, najpopolnejša in sveta, vendar je takšnih oseb zelo malo. [S] posebno ljubeznijo gleda na osebo, ki živi po njegovi volji.

• Razumela sem, da vsakršno prizadevanje za popolnost in vsa svetost [temelji] na uresničevanju božje volje. Popolno uresničevanje božje volje je dozorelost v svetosti, tu ni prostora za dvom. Prejeti božje razsvetljenje, spoznati, kaj Bog od nas zahteva, a tega ne storiti, to je velika žalitev božjega veličastva. Takšna duša zasluži, da bi jo Bog popolnoma zapustil; podobna je Luciferju, ki je imel veliko razsvetljenje, toda ni uresničeval božje volje.

• Bilo bi veliko več svetih duš, če bi bilo več izkušenih in svetih duhovnih voditeljev. Marsikdo, ki si iskreno prizadeva za svetost, si sam ne zna pomagati, ko pride čas skušnjav, in opusti pot popolnosti. Jezus, daj nam vnetih in svetih duhovnikov!

• Med današnjim premišljevanjem mi je Bog dal notranje razumevanje svetosti in spoznanje, na čem temelji. Čeprav sem to pri nagovorih že velikokrat slišala, vendar duša to razume drugače, ko to spozna v božji luči, ki jo osvetljuje. Ne milosti ne razodetja ne zamaknjenja, kakor tudi ne drugi darovi, podeljeni duši, je ne morejo napraviti popolne. Popolnost lahko dosežem le z notranjim zedinjenjem moje volje z božjo voljo. Bog nikoli ne dela nasilja nad našo svobodno voljo. Od nas je odvisno, ali hočemo sprejeti božjo milost ali ne; ali bomo z njo sodelovali ali pa jo zapravili.

• Tvoj trdni sklep, da postaneš sveta, mi je izredno drag. Blagoslavljam tvoja prizadevanja in bom poskrbel za priložnost, da se posvetiš. Bodi pazljiva, da bi ti ne ušla nobena priložnost za posvetitev, ki ti jo poda moja previdnost. Če se ti ne posreči uporabiti dane priložnost, se ne vznemirjaj, ampak se pred menoj globoko ponižaj in se vsa z velikim zaupanjem potopi v moje usmiljenje. Tako boš več pridobila kot izgubila, kajti ponižnemu človeku radodarno dajem več, kakor on sam prosi...

• Moj Jezus, ti veš, da sem že od najzgodnejših let želela postati velika svetnica, to je, želela sem te ljubiti s tako veliko ljubeznijo, s kakršno te do zdaj še nihče ni ljubil. Na začetku so bile to moje skrite želje, za katere je vedel samo Jezus. Danes jih moje srce ne more več zadržati v sebi, vsemu svetu bi želela vzklikati: »Ljubite Boga, ker je dober in je veliko njegovo usmiljenje.«

Trpljenje

• Od trenutka, ko sem trpljenje vzljubila, je zame nehalo biti trpljenje. Trpljenje je stalna hrana moje duše.

• Čimbolj postane naša ljubezen čista, tem manj nas bo razjedal plamen trpljenja, ki za nas preneha biti trpljenje. Postane nam radost. Po božji milosti sem zdaj prejela tako razpoloženje srca, da nikoli nisem bolj srečna kakor takrat, ko trpim za Jezusa, ki ga ljubim z vsakim vzgibom srca.

• Dobro razumem, moj Jezus: kakor se bolezen meri s toplomerom, visoka vročina pa nam govori o stopnji bolezni, tako je v duhovnem življenju trpljenje toplomer, ki meri božjo ljubezen v duši.

• Mojih stisk nihče ne dojame in ne razume. Še sama tega ne zmorem opisati, ne more biti večjega, kot je to trpljenje. Trpljenje mučencev ni večje, saj bi mi bila smrt v teh trenutkih olajšanje, in tega trpljenja, tega umiranja brez konca, ne morem z ničemer primerjati.

Usmiljenje

• Moja hči, predstavljaj si, da si vladarica vse zemlje in moreš z vsem razpolagati, kakor hočeš. Imaš možnosti delati dobro, kakor ti je všeč, in v tem trenutku na tvoja vrata potrka majhen drhteč otrok s solzami v očeh, toda z velikim zaupanjem v tvojo dobroto, in te prosi za košček kruha, da ne bi umrl od lakote. Kako bi ravnala s tem otrokom? Odgovori mi, moja hči. Odgovorila sem: »Jezus, dala bi mu vse, kar prosi, in tisočkrat več.« – Gospod je odgovoril: Tako ravnam s tvojo dušo.

• Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem.

• Nepojmljivi Bog, veličina tvojega usmiljenja presega vsakršno pojmovanje ljudi in angelov skupaj. Vsi angeli in ljudje so izšli iz notranjosti tvojega usmiljenja. Usmiljenje je cvet ljubezni; Bog je ljubezen in usmiljenje je njegovo delo; začenja se v ljubezni in v usmiljenju se razkriva. Kar koli pogledam, vse mi govori o njegovem usmiljenju, tudi sama božja pravičnost mi govori o njegovem brezmejnem usmiljenju, ker pravičnost izvira iz ljubezni.

• Dajem ti tri načine za izkazovanje usmiljenja bližnjim: prvi – delo; drugi – beseda; tretji – molitev; v teh treh stopnjah je zajeta polnost usmiljenja in je neizpodbitni dokaz ljubezni do mene. Na ta način duša slavi in poveličuje moje usmiljenje.