Wikinavedek

Jordan Peterson

kanadski psiholog

Jordan Bernt Peterson, kanadski klinični psiholog, publicist in predavatelj na Univerzi v Torontu.

Portret
Rojstvo Jordan Bernt Peterson
12. junij 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (62 let)
Edmonton[d]
Državljanstvo  Kanada[d]
Poklic klinični psiholog, univerzitetni učitelj, kulturni kritik, pisatelj, podkaster, youtuber, internetni zvezdnik, psiholog
Podpis
Spletna stran
jordanbpeterson.com
uredi

12 pravil za življenje: Protistrup za kaos

uredi

Uvod

uredi
  • Ni povsem res, da se bodo ljudje borili za to, v kar verjamejo. Borili se bodo, da ohranijo ravnovesje med tem, kar verjamejo, kar pričakujejo in kar želijo. Borili se bodo za ohranitev ravnovesja med tem, kar pričakujejo, in tem, kako vsi ravnajo. Ravno vzdrževanje tega ravnovesja vsem omogoča, da živijo skupaj miroljubno, predvidljivo in ustvarjalno. Zmanjšuje negotovost in kaotično mešanico čustev, ki jih negotovost neizogibno povzroči.[1]
  • Skupni kulturni sistem stabilizira medsebojne človeške odnose, vendar obstaja tudi sistem vrednot - hierarhija vrednot, v kateri je nekaterim stvarem dana večja pomembnost in s tem prednost pred drugimi. Če takšnega sistema vrednot ni, ljudje preprosto ne morejo delovati. V resnici ne morejo niti dojemati, ker je za delovanje in dojemanje potreben cilj, veljaven cilj pa je nujno nekaj vrednega.[2]
  • Torej: če ni vrednot, ni smisla. Toda med sistemi vrednot lahko pride do konflikta. Tako smo za večno ujeti med kladivom in nakovalom: izguba skupnih prepričanj naredi življenje kaotično, mučno, neznosno; obstoj takih skupnih prepričanj pa pripelje do neizogibnega spora z drugimi skupinami. Na Zahodu se že nekaj časa umikamo iz svojih kultur, osredinjenih na izročilu, veri in narodnosti, deloma zato, da bi zmanjšali nevarnost konflikta med skupinami. Toda čedalje bolj postajamo žrtve obupa zaradi izgube smisla, to pa nikakor ne izboljša stanja.[3]

Prvo pravilo: Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni

uredi
  • Visoko razmerje serotonina proti oktopaminu označuje zmagovalca. Nasprotna nevrokemična sestava, visoko razmerje oktopamina v primerjavi s serotoninom, ustvari prihuljenega, zavrtega, pobitega jastoga potrtega videza in sključene drže, ki zelo verjetno opreza izza uličnih vogalov in jo pobriše ob prvem znamenju težav.[4]
  • Splošno znana resnica biologije je, da je naravni razvoj ali evolucija konservativna. Ko se nekaj razvija, mora graditi na tem, kar je narava že ustvarila. Mogoče je dodati nove značilnosti in stare lahko doživijo nekaj predelave, toda večina stvari ostane enakih.[5]
  • Taoistični simbol je krog okoli dveh kač, ki sta z glavo pri repu. Črna kača, kaos, ima na glavi belo piko. Bela kača, red, ima na svoji glavi črno piko. To je zato, ker sta kaos in red medsebojno zamenljiva pa tudi večno nasprotna. Nič ni tako zanesljivo, da se ne more spremeniti.[6]
  • Narava variira kot skladba - in to, deloma, pojasnjuje, zakaj lahko glasba prinaša tako globoka sporočila o smislu.[7]
  • Najresničnejši je tisti red, ki je najbolj nespremenljiv - to pa ni nujno najopaznejši red.[8]
  • Če mati Narava ne bi bila tako peklensko zavzeta za naše uničenje, bi lažje živeli v preprostem sozvočju z njenim diktatom.[9]
  • Pradavni del vaših možganov, specializiran za presojanje dominantnosti, spremlja, kako drugi ravnajo z vami. Na podlagi teh dokazov vam določi vrednost in vam pripiše status. Če vas vrstniki presojajo kot malo vredne, vam ta števec omeji razpoložljivost serotonina.[10]
  • Tesnobe in depresije ni mogoče zdraviti, če ima pacient nepredvidljivo dnevno rutino. Sistemi, ki blažijo negativna čustva, so tesno povezani s primernimi cikličnimi cirkadianimi ritmi.[11]
  • Če je nekdo na neki točki v življenju hudo prizadet - travmatiziran -, se lahko števec dominantnosti spremeni na način, ki povzroči, da je ponovna prizadetost bolj verjetna, namesto da bi bila manj verjetna.[12]
  • Zelo malo razlike je med sposobnostjo za poškodovanje in uničevanje ter močjo značaja. To je eden od najtežjih podukov življenja.[13]
  • Če boste pobito hodili naokoli, na enak način kot poražen jastog, vam bodo ljudje pripisali nižji status in stari števec, ki si ga delite z raki in sedi v sami osnovi vaših možganov, vam bo pripisal nizko številko dominantnosti. Potem vaši možgani ne bodo ustvarjali veliko serotonina. To vas bo naredilo manj srečne ter bolj tesnoben in žalostne in verjetneje se boste uklonili, ko bi se morali postaviti zase. Zmanjšalo bo verjetnost, da boste živeli v dobri soseski, imeli dostop do najkakovostnejših virov ter dobili zdravega, zaželenega partnerja. Verjetneje boste zlorabljali kokain in alkohol, ker živite za sedanjost v svetu, polnem negotovih prihodnosti. Povečalo bo vašo dovzetnost za bolezni srca, raka in demenco.[14]
  • Pokončna telesna drža nakazuje, kliče in zahteva tudi metafizično pokončnost. /.../ Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi.[15]
  • Stojte pokončno, z vzravnanimi rameni.[16]

Drugo pravilo: S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati

uredi
  • Pred zoro znanstvenega svetovnega nazora je bila resničnost sestavljena drugače. Bila je razumljena kot kraj delovanja, ne kraj stvari. Razumljena je bila bolj kot zgodba ali drama. Ta zgodba ali drama se je živela kot subjektivno izkustvo, kakor se je izražala iz trenutka v trenutek v zavesti vsake žive osebe.[17]
  • Tisočletja smo se razvijali v izrazito družbenih razmerah. To pomeni, da so bile najpomembnejše prvine v našem izvornem okolju osebnosti, ne stvari, predmeti ali situacije. /.../ Naši možgani so globoko družbeni možgani.[18]
  • Nagnjenost žensk, da rečejo ne, je bolj kot katerakoli druga sila oblikovala našo evolucijo, da smo postali ustvarjalna marljiva pokončna bitja z velikimi možgani (tekmovalna, agresivna, prevladujoča).[19]
  • Taoistično nasprotje jina in janga ne upodablja zgolj kaosa in reda kot temeljnih prvin Biti - govori vam tudi, kako ravnati. Taoistična Pot, pot življenja, je predstavljena z (ali obstaja na njej) mejo med kačama. Pot je pot prave Biti. To je tista Pot, ki jo omenja Kristus v Janezu 14,6: Jaz sem pot, resnica in življenje.[20]
  • Kadar se življenje nenadoma razkrije kot močno, zanimivo in smiselno; ko čas mineva, vi pa ste tako zatopljeni v to, kar delate, da tega ne opazite - takrat in tam ste natanko na meji med redom in kaosom. /.../ To je pravi prostor za bivanje, v vseh pogledih. /.../ To je tam, kjer je vedno kaj novega za obvladati in kak način, da se izboljšate. Tam se da najti smisel.[21]
  • Najhujša od vseh mogočih kač je večno človeško nagnjenje do zla.[22]
  • Veliko bolje je poskrbeti, da bodo Biti v vaši oskrbi sposobne, kot pa jih zaščititi.[23]
  • Samo človek se je lahko domislil natezalnice, železne device in vijaka za stiskanje palcev. Samo človek bo povzročil trpljenje zgolj zaradi trpljenja. To je najboljša definicija zla, kar jo lahko sestavim. Živali tega ne morejo narediti, ljudje, s svojimi mučnimi polbožanskimi sposobnostmi pa vsekakor lahko.[24]
  • Človeška bitja imajo veliko sposobnost krivičnega ravnanja. To je lastnost ki je edinstvena v svetu življenja.[25]
  • Smo nizkoločljive ("kenotične") različice Boga. Lahko delamo red iz kaosa - in obratno -, na svoj način, s svojimi besedami. Zato nemara nismo ravno kot Bog, vendar tudi nismo ravno nič.[26]
  • Ne podcenjujte moči vizije in usmerjenosti. To sta neustavljivi sili.[27]
  • Ko enkrat razumete pekel, ko ste ga tako rekoč raziskali - zlasti svoj individualni pekel -,se lahko odločite proti temu, da bi šli tja ali ga ustvarili. Lahko se usmerite drugam. V resnici lahko temu posvetite svoje življenje. To bi vam dalo Smisel, z velikim S-jem. To bi upravičilo vaš pomilovanja vredni obstoj. To bi odkupilo vašo grešno naravo ter zamenjalo vaš sram in negotovost vase z naravnim ponosom in samozavestjo nekoga, ki se je naučil ponovno hoditi z Bogom v rajskem vrtu.
Lahko začnete ravnati s seboj kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati.[28]

Tretje pravilo: Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše

uredi
  • V majhnem mestu te vsi poznajo. Minula leta vlečeš za seboj kot pes, ki so mu na rep privezali konzerve. Ne moreš uiti temu, kar si bil.[29]
  • Včasih ljudje, ki imajo nizko mnenje o svoji vrednosti - ali ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje -, izberejo novega znanca natanko tiste vrste, ki se je že v preteklosti izkazala za problematično. /.../ Ljudje tudi iz drugih vzrokov izbirajo prijatelje, ki niso dobri zanje. Včasih je to zato, ker želijo nekoga rešiti. /.../ Kadar ne gre samo za naivnost, poskus rešiti nekoga pogosto spodbujata napuh in samovšečnost.[30]
  • Preden nekomu pomagate, bi morali ugotoviti, zakaj je ta oseba v težavah.[31]
  • Uspeh: to je skrivnost. Krepostnost: to je nerazložljivo. Da propadete, morate samo negovati nekaj slabih navad. Samo zapravljati morate svoj čas.[32]
  • Imel sem kliente, ki jim je sodišče odredilo psihoterapijo. Niso želeli moje pomoči. Bili so jo prisiljeni poiskati. In ni delovalo. Bilo je farsa.[33]
  • Prijateljstvo je vzajemni dogovor. Niste moralno obvezani podpirati nekoga, ki povzroča, da je svet slabši. Ravno nasprotno. Morali bi izbirati ljudi, ki želijo narediti stvari boljše, ne slabše. Dobro je, ne sebično, če izbirate ljudi, ki so dobri za vas. Primerno in hvalevredno se je družiti z ljudmi, katerih življenje bi se izboljšalo, če bi vedeli, da se je vaše življenje izboljšalo.
Če se obkrožite z ljudmi, ki podpirajo vaš cilj za osebno rast, ne bodo trpeli vašega cinizma in uničevalnosti. Nasprotno, spodbujali vas bodo, kadar delate dobro zase in za druge, in vas kaznovali, kadar ne.[34]
  • Če si drznete stremeti navzgor, razkrijete neprimernost sedanjosti in obet prihodnosti. Potem vznemirite druge, v globini njihove duše, kjer se zavedajo, da sta njihov cinizem in negibnost neopravičljiva. /.../ Ne mislite, da se je lažje obdati z dobrimi, zdravimi ljudmi kot s slabimi nezdravimi. Dobra, zdrava oseba je ideal. Da se postaviš zraven take osebe, sta potrebni moč in smelost. Bodite malo ponižni. Bodite malo pogumni. Uporabite svojo presojo in se zaščitite pred preveč nekritičnim sočutjem in pomilovanjem.
Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše.[35]

Četrto pravilo: Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes

uredi
  • Svet dopušča veliko načinov Biti. Če ne uspete v enem, lahko poskusite drugega. Lahko izberete kaj boljšega, kar se ujema z vašim edinstvenim zbirom močnih in šibkih strani ter razmer. Poleg tega, če zamenjava igre ne deluje, lahko najdete novo.[36]
  • Mogoče preveč cenite to česar nimate, in premalo to, kar imate. Hvaležnost prinaša nekaj zelo resničnih koristi. Je tudi dobra zaščita pred nevarnostmi občutka žrtve in zamerljivosti.[37]
  • Ko smo zelo mladi, nismo ne individualni ne informirani. Nismo imeli časa in si nismo pridobili modrosti, da bi razvili svoja merila. Posledično se moramo primerjati z drugimi, kajti merila so nujna. Brez njih ne moremo nikamor in ne moremo nič narediti. Toda ko dozorevamo, postajamo, nasprotno, čedalje bolj individualni in edinstveni. Razmere v našem življenju postajajo čedalje bolj osebne in čedalje manj primerljive z razmerami drugih. Simbolno rečeno to pomeni, da moramo zapustiti hišo, v kateri je vladal oče, in sprejeti kaos svoje individualne Biti. Moramo vzeti v ozir svojo zmedenost, ne da bi se ob tem povsem odrekli očetu. Potem moramo ponovno odkriti vrednote svoje kulture - ki so bile zastrte s pajčolanom naše nevednosti, skrite v zaprašeni skrinji zakladov preteklosti -, jih rešiti in vključiti v svoje življenje. To daje obstoju poln in nujen smisel.[38]
  • Zamera je del triade zla, ki jo sestavljata še nadutost in zavajanje. Nič ne povzroči več škode kot ta trojica iz podzemlja.[39]
  • Najbrž se sreča vedno najde v hoji navkreber in ne v bežnem trenutku zadovoljstva, ki čaka na naslednjem vrhu.[40]
  • Vaš cilj določa, kaj vidite.[41]
  • Življenje nima problema. Vi ga imate.[42]
  • Religija se posveča področju vrednega, najvišjega vrednega. To ni znanstveno področje. To ni področje empiričnega opisovanja. Ljudje, ki so pisali in urejali Sveto pismo, na primer, niso bili znanstveniki. Niso mogli biti znanstveniki, tudi če bi želeli biti. Stališča, metode in prakse znanosti še niso bili izoblikovani, ko se je pisalo Sveto pismo.
Religija se posveča pravilnemu vedenju. Temu, kar je Platon imenoval "Dobro". Pravi religiozni iskalec ne poskuša oblikovati točnih idej o objektivni naravi sveta. Namesto tega si prizadeva biti "dobra oseba".[43]
  • Če si popolnoma nediscipliniran in nevzgojen, se ne moreš v nič usmeriti.[44]
  • Kaj dejansko verjamete (namesto kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi se razumeli.[45]
  • Ničesar ne razumete.
Niti tega niste vedeli, da ste slepi.[46]
  • Sveto pismo je, v dobrem in slabem, temeljni dokument zahodne civilizacije (zahodnih vrednot, zahodne morale in zahodnih konceptov dobrega in zla). Je sad procesov, ki ostajajo zunaj našega razumevanja. Sveto pismo je pravcata knjižnica, sestavljena iz mnogih knjig, ki so jih napisali in urejali mnogi ljudje. Bilo je resnično dokument v nastajanju - izbrana, razvrščena in nazadnje povezana zgodba, ki so jo v tisočih let napisali vsi in nihče. Biblijo je, iz globin, naplavila kolektivna človeška domišljija, ki je sama sad nepredstavljivih sil, delujočih v nedoumljivih obdobjih časa. Njeno pozorno, spoštljivo proučevanje nam razkrije stvari o tem, kaj verjamemo, kako ravnamo in kako bi morali ravnati, ki jih ni mogoče odkriti skoraj na noben drug način.[47]
  • Starozaveznega Boga so ustvarili, ali opazili, realisti.[48]
  • Vera ni otroško prepričanje v čarobnost. To je nevednost ali celo zavestna slepota. Ne, vera je spoznanje, da je treba tragične nerazumnosti življenja uravnotežiti z enako nerazumno predanostjo bitveni dobroti Biti. In sočasno je volja, da si drznete svoj pogled usmeriti v nedosegljivo in žrtvovati vse, tudi (in najpomembneje) svoje življenje. Spoznate, da nimate, dobesedno, nič boljšega za početi.[49]
  • Postavite si visoke cilje. Usmerite svoj pogled v izboljšanje Biti. Povežite se, v svoji duši, z Resnico in najvišjim Dobrim. Obstajata red, ki čaka, da ga vzpostavite, in lepota, da jo prinesete v življenje. Pa zlo, da ga premagate, trpljenje, da ga olajšate, in vi, da se izboljšate.
To je, po mojem mnenju, vrhunec etike kanona Zahoda. To, nadalje, sporočajo tisti večno begajoči izreki iz Kristusovega govora na gori, vrhunec, v določenem pogledu, modrosti Nove zaveze. Ta poskus Duha človeštva, da preobrazi razumevanje etike iz začetnih, nujnih prepovedi otroku in desetih Božjih zapovedi v povsem izoblikovan pozitiven pogled resničnega posameznika. To ni le izraz občudovanja vrednega samonadzorovanja in samoobvladovanja, ampak je tudi izraz temeljne želje narediti svet pravičen. To ni prenehanje greha, ampak nasprotje greha, dobro samo.[50]
  • Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes.[51]

Peto pravilo: Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi

uredi
  • Ob stvareh, ki jih vidiš, četudi samo z enim odprtim očesom, ni čudno, da ljudje želijo ostati slepi.[52]
  • Naša družba doživlja vse glasnejše pozive po razgradnji njenih stabilizirajočih tradicij, da bi vključili čedalje manjše število ljudi, ki se ne uvrščajo ali se ne želijo uvrščati v kategorije, na katerih so zasnovane naše percepcije. To ni dobro. Zasebnih težav vsake posamezne osebe se ne da reševati z družbeno revolucijo, ker so revolucije destabilizirajoče in nevarne. Živeti skupaj in urejati svoje zapletene družbe smo se naučili počasi in postopno, v dolgih časovnih obdobjih, in ne razumemo dovolj natančno, zakaj to, kar delamo, deluje. Zato neskrbno spreminjanje naših uveljavljenih načinov družbenega bivanja v imenu neke ideološke novotarije (raznovrstnost mi prva pade na pamet) verjetno povzroči veliko več težav kot dobrega glede na trpljenje, ki ga na splošno povzročijo celo majhne revolucije.[53]
  • Za zidovi, ki so jih tako modro zgradili naši predniki, prežita groza in teror. Na lastno odgovornost zdaj rušimo te zidove. Podajamo se, nezavedno, na tanek led in v globoki mrzli vodi spodaj prežijo nepredstavljive pošasti.[54]
  • /…/ v skrajnostih vsakega moralnega kontinuuma prežijo katastrofe.[55]
  • Na splošno se ljudje s starostjo izboljšajo, ne poslabšajo. Z dozorevanjem postanejo prijaznejši, vestnejši in čustveno stabilnejši. Nadlegovanje, ki lahko na šolskem dvorišču pogosto doseže zastrašujočo stopnjo, v odrasli družbi redko pride do izraza.[56]
  • Nujni proces socializacije prepreči veliko škode in prinese veliko dobrega. Otroke je treba oblikovati in informirati, sicer se ne morejo uspešno razvijati.[57]
  • Starši so razsodniki v družbi. Otroke učijo, kako naj se vedejo, da bodo drugi ljudje lahko navezali z njimi pomembne in produktivne odnose.[58]
  • Domišljamo si, da bodo pravila nepopravljivo zavrla sicer brezmejno in prirojeno ustvarjalnost naših otrok, čeprav znanstvena literatura jasno kaže, prvič, da je nadpovprečna ustvarjalnost osupljivo redka, in drugič, da stroge omejitve nikakor ne zavirajo ustvarjalnih dosežkov, ampak jih celo spodbujajo.[59]
  • Nasilje je osnovni način delovanja. Nasilje je lahko. Mir je težak: naučen, vbijan v glavo, prislužen.[60]
  • Prestrašeni starši mislijo, da je jokajoč otrok vedno žalosten ali pa ga kaj boli. To preprosto ni res. Eden od najpogostejših razlogov za jok je jeza.[61]
  • Moderne starše je groza dveh besed, ki pogosto stojita skupaj: discipliniranje in kaznovanje. Vzbujata podobe zaporov, vojakov in škornjev. Mejo med discipliniranjem in tiranstvom ali kaznovanjem in mučenjem je v resnici mogoče hitro prečkati. Discipliniranje in kaznovanje je treba uporabljati pazljivo. Strah pred njima ni presenetljiv. Toda oboje je nujno Lahko se uporabljata podzavestno ali zavestno, slabo ali dobro, toda njuni uporabi ni mogoče ubežati.[62]
  • Če se otrok do četrtega leta ne nauči pravilnega vedenja, bo imel vedno težave s sklepanjem prijateljstev.[64]
  • Naše duševno zdravje je v veliko večji meri, kot se navadno zavedamo, posledica vključenosti v družbeno skupnost. Nenehno nas je treba opominjati, da razmišljamo in ravnamo prav, kot je prav. Če zaidemo, nas ljudje, ki nas imajo radi, na majhne in velike načine potisnejo nazaj na pravo pot. Zato je bolje, da imamo nekaj takih ljudi okrog sebe.[65]
  • /…/ pravila se ne smejo po nepotrebnem množiti. Drugače povedano: slabi zakoni spodkopavajo spoštovanje dobrih zakonov.[66]
  • Svojemu otroku ne delate nobene usluge, če spregledate kakršnokoli neprimerno vedenje (še zlasti, če je po temperamentu agresivnejši).[67]
  • Vzgojno načelo številka 1: omejite pravila. Vzgojno načelo številka 2: uporabite minimalno silo. /…/ tretje načelo: starši bi morali biti v parih. /…/ četrto načelo, ki je izraziteje psihološko: starši bi se morali zavedati svoje sposobnosti, da so grobi, maščevalni, arogantni, zamerljivi, jezni in zavajajoči. /…/ peto, zadnje in najbolj splošno načelo. Starši imajo obveznost, da delujejo kot zastopniki resničnega sveta.[68]
  • Otrok, ki je pozoren, namesto da bi taval, ki se zna igrati in se ne cmeri, ki je vreden zaupanja, šaljiv, vendar ne nadležen – tak otrok bo imel prijatelje, kamorkoli gre.[69]
  • Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi.[70]

Šesto pravilo: Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet

uredi
  • Kadarkoli doživimo krivico, resnično ali namišljeno; kadarkoli naletimo na tragedijo ali postanemo žrtev mahinacij drugih, kadarkoli doživljamo grozo in bolečino lastnih navidez samovoljnih omejitev – se iz temne globine dviga skušnjava, da bi podvomili v Bit in nato, da bi jo prekleli. Zakaj morajo nedolžni ljudje tako grozno trpeti? Kakšen grozljiv, krvav planet je sploh to?[71]
  • Vsi smo dovzetni za obupavanje, bolezni, staranje in smrt. V resnici nismo arhitekti svoje krhkosti.[72]
  • Mnogi, verjetno kar večina, od odraslih, ki zlorabljajo otroke, so bili sami zlorabljeni v otroštvu. Toda večina ljudi, ki so jih zlorabili kot otroke, ne zlorablja svojih otrok. /…/ To je pričevanje o pristni prevladi dobrega nad zlom v človeškem srcu.[73]
  • Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet.[74]

Sedmo pravilo: Delajte, kar je smiselno (ne, kar je prikladno)

uredi
  • Življenje je trpljenje. To je jasno. Ni osnovnejše, bolj neizpodbitne resnice.[75]
  • Deliti ne pomeni dati nekaj, kar ceniš, in ne dobiti ničesar v zameno. Tako sklepa samo otrok, ki noče deliti. Deliti pomeni začeti proces trgovanja. Otrok, ki ne more deliti – ki ne more trgovati -, ne more imeti prijateljev, kajti imeti prijatelje je oblika trgovanja.[76]
  • /…/ ko se začneš zavestno zavedati, da si, ti sam, ranljiv, bolje razumeš naravo človeške ranljivosti na splošno. Razumeš, kako je biti prestrašen, jezen, ogorčen in zagrenjen. Razumeš, kaj pomeni bolečina. In ko resnično razumeš takšne občutke v sebi ter veš, kako nastanejo, jih znaš povzročiti pri drugih. Tako smo kot samozavedajoča se bitja postali prostovoljno in dovršeno sposobni mučiti druge /…/[77]
  • S samozavedanjem vstopi v svet zlo.[78]
  • Radodarnost sveta se kaže tistim, ki živijo, kot je prav.[79]
  • Ne moremo izumiti svojih vrednot, ker svojih prepričanj ne moremo kar vsiliti svoji duši.[80]
  • Ideja je osebnost, ne dejstvo.[81]
  • O čem ne morem dvomiti? O resničnosti trpljenja.[82]
  • Prizadevaj si za boljše. Bodi pozoren. Popravi, kar lahko popraviš. Ne bodi prevzeten v svojem znanju. Prizadevaj si za ponižnost, ker se totalitarni napuh izraža v nestrpnosti, zatiranju, mučenju in smrti. Zavedaj se svoje nezadostnosti – svoje strahopetnosti, zlonamernosti, zamerljivosti in sovraštva. Razmisli o morilskosti svojega duha, preden si drzneš obtoževati druge in preden poskušaš popraviti stanje sveta. Morda ni s svetom nič narobe. Morda je nekaj narobe s tabo. /…/ In predvsem, ne laži. Ne laži o ničemer, nikoli. Laganje vodi v pekel. Velike in majhne laži nacističnih in komunističnih držav so povzročile smrt milijonov ljudi.[83]
  • To si postavi za aksiom: Po svojih najboljših sposobnostih bom deloval na način, ki vodi v lajšanje nepotrebnih bolečin in trpljenja.[84]
  • Delati, kar je prikladno, pomeni slediti slepemu impulzu. Je kratkoročna korist. Je ozko in sebično. Laže, da doseže svoje. Ničesar ne upošteva. Nezrelo je in neodgovorno.[85]
  • Smisel se sam od sebe pokaže, ko se številne ravni Biti poravnajo v brezhibno delujočo harmonijo, od atomskega mikrokozmosa, celic in organov do posameznika, družbe, narave in kozmosa, tako da delovanje na vsaki ravni čudovito in popolnoma olajšuje delovanje vseh, tako da so preteklost, sedanjost in prihodnost vse naenkrat odrešene in pobotane.[86]
  • Delajte, kar je smiselno, ne, kar je prikladno.[87]

Osmo pravilo: Govorite resnico — ali vsaj ne lažite

uredi
  • Kaj narediti, ko ne veš, kaj narediti? Povej resnico.[88]
  • Prevzetnost se rada zaljubi v svoje stvaritve in jih poskuša narediti absolutne.[89]
  • Če se ne boste razkrili drugim, ne morete razkriti sebe sebi.[90]
  • Sprejemati resnico pomeni žrtvovati – in če ste dolgo zavračali resnico, ste si nabrali nevarno velik žrtveni dolg.[91]
  • »Se je zgodilo, kar želim? Ne. Torej so bili moj cilj in metode, da ga dosežem, napačni. Še vedno se imam česa naučiti.« To je glas avtentičnosti.
»Se je zgodilo kar želim? Ne. Svet je nepravičen. Ljudje so ljubosumni in preveč neumni, da bi razumeli. Kriv je nekdo ali nekaj drugega.« To je glas neavtentičnosti. Od tod pa ni več daleč do »treba bi jih bilo ustaviti« ali »treba jih je prizadeti« ali »treba jih je uničiti«. Kadar slišite, da se je zgodilo nekaj nedoumljivo surovega, so prišle do izraza takšne ideje.[92]
  • Neresnica izpridi tako posameznika kot državo in ena oblika izprijenosti hrani drugo.[93]
  • Zavajanje naredi ljudi neznosno nesrečne. Zavajanje napolni človeško dušo z zamero in maščevalnostjo. Zavajanje povzroči grozno trpljenje človeštva: nacistična koncentracijska taborišča, mučilne celice in genocide Stalina in tiste še hujše pošasti Maa. Zavajanje je v 20. stoletju ubilo na desetine milijonov ljudi. Zavajanje je skoraj pogubilo civilizacijo. In zavajanje je tisto, kar nas še vedno in nadvse resno ogroža, dandanes.[94]
  • Nikakor niste to, kar že veste. Ste tudi to, kar bi lahko vedeli, če bi hoteli. Zato ne bi nikoli smeli žrtvovati tega, kar bi lahko bili, za to, kar ste.[95]
  • Beseda, ki ustvarja red iz kaosa, žrtvuje Bogu vse, celo sebe.[96]
  • Totalitarist se nikoli ne vpraša: »Kaj, če je moja sedanja težnja napačna?« Namesto tega jo ima za absolutno. V vseh pogledih postane njegov bog. Predstavlja njegovo najvišjo vrednoto. Ureja njegova čustva, motivira stanje in določa njegove misli. Vsi ljudje služijo svojim težnjam. V tem pogledu ni ateistov. So samo ljudje, ki vedo, kateremu bogu služijo, in tisti, ki tega ne vedo.[97]
  • Če vse popolnoma, slepo in zavestno ukrivljate za dosego nekega cilja, in samo tega cilja, ne boste mogli nikoli odkriti, ali bi vam, in svetu, kak drug cilj morda služil bolje.[98]
  • Za veliko laž najprej potrebuješ majhno laž. Majhna laž je, metaforično gledano, vaba, ki jo uporablja Oče laži, da lovi svoje žrtve.[99]
  • Vsak potrebuje konkreten, specifičen cilj – težnjo in namen –, da omeji kaos in pridobi jasen občutek o svojem življenju. Toda vse take cilje bi morali podrediti nečemu, kar bi lahko imeli za meta cilj, to je način pristopa do ciljev in njihovega oblikovanja. Meta cilj je lahko »živeti v resnici«.[100]

Viri

uredi
  1. ↑ Jordan B. Peterson, 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos, Družina, Ljubljana 2018, str. 10.
  2. ↑ Prav tam, str. 10.
  3. ↑ Prav tam, str. 11.
  4. ↑ Prav tam, str. 21.
  5. ↑ Prav tam, str. 24, 25.
  6. ↑ Prav tam, str. 25.
  7. ↑ Prav tam, str. 26.
  8. ↑ Prav tam, str. 26.
  9. ↑ Prav tam, str. 27.
  10. ↑ Prav tam, str. 29.
  11. ↑ Prav tam, str. 31.
  12. ↑ Prav tam, str. 34.
  13. ↑ Prav tam, str. 37.
  14. ↑ Prav tam, str. 37, 38.
  15. ↑ Prav tam, str. 38, 39.
  16. ↑ Prav tam, str. 40.
  17. ↑ Prav tam, str. 44.
  18. ↑ Prav tam, str. 48, 49.
  19. ↑ Prav tam, str. 50.
  20. ↑ Prav tam, str. 52.
  21. ↑ Prav tam, str. 52, 53.
  22. ↑ Prav tam, str. 55.
  23. ↑ Prav tam, str. 55.
  24. ↑ Prav tam, str. 62.
  25. ↑ Prav tam, str. 62.
  26. ↑ Prav tam, str. 67.
  27. ↑ Prav tam, str. 70.
  28. ↑ Prav tam, str. 70.
  29. ↑ Prav tam, str. 76.
  30. ↑ Prav tam, str. 79, 80.
  31. ↑ Prav tam, str. 83.
  32. ↑ Prav tam, str. 84.
  33. ↑ Prav tam, str. 85.
  34. ↑ Prav tam, str. 85.
  35. ↑ Prav tam, str. 86.
  36. ↑ Prav tam, str. 90.
  37. ↑ Prav tam.
  38. ↑ Prav tam, str. 91.
  39. ↑ Prav tam, str. 92.
  40. ↑ Prav tam, str. 95.
  41. ↑ Prav tam, str. 97.
  42. ↑ Prav tam, str. 100.
  43. ↑ Prav tam, str. 103.
  44. ↑ Prav tam.
  45. ↑ Prav tam, str. 104.
  46. ↑ Prav tam.
  47. ↑ Prav tam, str. 104, 105.
  48. ↑ Prav tam, str. 104.
  49. ↑ Prav tam, str. 107, 108.
  50. ↑ Prav tam, str. 109, 110.
  51. ↑ Prav tam, str. 111.
  52. ↑ Prav tam, str. 117.
  53. ↑ Prav tam, str. 118.
  54. ↑ Prav tam.
  55. ↑ Prav tam, str. 119.
  56. ↑ Prav tam.
  57. ↑ Prav tam, str. 121.
  58. ↑ Prav tam, str. 123.
  59. ↑ Prav tam.
  60. ↑ Prav tam, str. 124.
  61. ↑ Prav tam, str. 127.
  62. ↑ Prav tam, str. 128.
  63. ↑ Prav tam, str. 130.
  64. ↑ Prav tam, str. 133.
  65. ↑ Prav tam.
  66. ↑ Prav tam, str. 134.
  67. ↑ Prav tam, str. 137.
  68. ↑ Prav tam, str. 139-141.
  69. ↑ Prav tam, str. 142.
  70. ↑ Prav tam.
  71. ↑ Prav tam, str. 144.
  72. ↑ Prav tam, str. 145.
  73. ↑ Prav tam, str. 149.
  74. ↑ Prav tam, str. 154.
  75. ↑ Prav tam, str. 155.
  76. ↑ Prav tam, str. 161.
  77. ↑ Prav tam, str. 167.
  78. ↑ Prav tam, str. 168.
  79. ↑ Prav tam, str. 174.
  80. ↑ Prav tam, str. 184.
  81. ↑ Prav tam, str. 186.
  82. ↑ Prav tam, str. 188.
  83. ↑ Prav tam, str. 188, 189.
  84. ↑ Prav tam, str. 189.
  85. ↑ Prav tam.
  86. ↑ Prav tam, str. 191.
  87. ↑ Prav tam, str. 192.
  88. ↑ Prav tam, str. 195.
  89. ↑ Prav tam, str. 200.
  90. ↑ Prav tam, str. 201.
  91. ↑ Prav tam, str. 203.
  92. ↑ Prav tam.
  93. ↑ Prav tam, str. 205.
  94. ↑ Prav tam, str. 210.
  95. ↑ Prav tam, str. 212.
  96. ↑ Prav tam.
  97. ↑ Prav tam, str. 213.
  98. ↑ Prav tam.
  99. ↑ Prav tam, str. 214.
  100. ↑ Prav tam, str. 215.
Pridobljeno iz »https://sl.wikiquote.org/w/index.php?title=Jordan_Peterson&oldid=42486«