Janez Vesel Koseski

Janez Vesel Koseski, slovenski pesnik in odvetnik, 1798–1884.

Rojstvo	12. september 1798({{padleft:1798|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) Spodnje Koseze
Smrt	26. marec 1884({{padleft:1884|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:26|2|0}}) (85 let) Trst
Državljanstvo	Cislajtanija  Avstrijsko cesarstvo
Poklic	pesnik, pravnik, prevajalec

Navedki

• Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
  Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
  Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

• Kdor zaničuje se sam, podlága je tujčevi peti.

• Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos.

• Učil je, ne zabi, Slovenec modrost.
  Ko glodal še Nemc je medvedovo kost.

• Zame je tedaj to delce le za to važno, ker me je z Vodnikom, Čopom, posredno tudi s Prešernom – tedaj s tremi možmi, katere tako visoko spoštujem – v duševno dotiko pripeljalo. Vsi trije že v grobu počivajo in vedo ceniti poslednje besede moje slabe pesmice.

O njem

• Prvi rodoljubni spevi njegovi so velepomembni v dobi našega narodnega preporoda. Z njimi je navdušil Koseski svoje rojake za narodno delo, budil je z njimi narodno zavest. (Makso Pirnat, slovenski učitelj in pisatelj)

• Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (...) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake. (Ivan Grafenauer, slovenski literarni zgodovinar)

• Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto navajali slavnostni govorniki v času narodnega prebujenja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst, nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. (France Koblar, slovenski literarni zgodovinar)

• Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva. (Kozma Ahačič, slovenski slavist)