Hannah Arendt

Hannah Arendt, ameriška politična teoretičarka in filozofinja nemško-judovskega izvora, 1906-1975.

Rojstvo	Johanna Arendt 14. oktober 1906({{padleft:1906|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) Lindener Marktplatz 2, Hannover, Hannover
Smrt	4. december 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (69 let) Upper West Side, New York
Državljanstvo	Prusija brezdomovinstvo  ZDA
Poklic	filozofinja, zgodovinarka, pisateljica, politologinja, esejistka, univerzitetna profesorica, sociologinja, politična teoretičarka, avtorica, članica odporniškega gibanja
Pokopan	Bard College Cemetery
Podpis

Navedki

• Veste, levica misli, da sem konzervativka, konzervativcem se včasih zdi, da sem liberalka ali da sem svojeglava ali bogve kaj. In moram reči, da mi je prav malo mar. Mislim, da takšne govorance ne bodo niti malo osvetlile pravih vprašanj tega stoletja. Ne pripadam nobeni skupini. Edina skupina, ki sem ji kdaj pripadala, so bili cionisti. Pa še pri njih sem bila seveda samo zaradi Hitlerja. To je bilo od leta ’33 do ’43. Potem sem izstopila.

• Živela sem v intelektualnem okolju, sem pa poznala tudi druge ljudi. In lahko zagotovim, da je bilo uistosmerjanje med intelektualci tako rekoč pravilo. Med drugimi pa ne. In tega nisem nikoli pozabila. Odšla sem iz Nemčije obvladana s predstavo – seveda zmeraj nekoliko pretirano: Nikoli več! Nikoli več se ne bom dotaknila nikakršne intelektualne zadeve. Nočem imeti nikakršnega opravka s to družbo.

• Poglejte, so ljudje, ki mi zamerijo, in to lahko v določeni meri razumem: namreč, da se ob tem lahko še sploh smejem. Toda dejansko sem menila, da je bil Eichmann pavliha, in pravim vam: brala sem policijski zapisnik zaslišanja, 3600 strani, in to brala zelo natančno, in ne vem sploh, kolikokrat sem se nasmejala; in to zelo naglas! Ljudje mi očitajo to reakcijo. Proti temu ne morem nič. Vem pa nekaj: verjetno bi se smejala še tri minute pred gotovo smrtjo. In to, pravite, naj bi bil ton. Ton je seveda pretežno ironičen. In to je popolnoma res. Ton je v tem primeru dejansko človek. Če mi očitajo, da sem obtožila judovsko ljudstvo: to je zlonamerna propagandna laž in nič drugega. Ampak glede odtenka, to je ugovor proti meni kot osebi. Proti temu ne morem nič.

• Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje, ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.

• Največjega zla v zgodovini in še posebej holokavsta niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.

• Nihče nima pravice ubogati.

• Mišljenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo. Zanj je potrebna ne le glava, temveč tudi srce, se pravi vživetje, sposobnost zaznave posebnega in slučajnega, ki ju razum ne zmore predvideti.