Lojze Grozde

Lojze Grozde, slovenski dijak, pesnik, mučenec in blaženi, 1923–1943.

Rojstvo	27. maj 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) Zgornje Vodale
Smrt	1. januar 1943({{padleft:1943|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (19 let) Mirna
Državljanstvo	Kraljevina Jugoslavija
Poklic	pesnik, pisatelj
Pokopan	Cerkev Marijinega vnebovzetja, Čatež

Navedki

• Mnogo jih je, morda tudi med nami, ki mnogo govore o narodu, domovini, ne store pa ničesar. Pojdi danes sam vase, moj brat, in si odkrito odgovori: »Koliko sem doslej storil za narod? Ali sem že kdaj molil zanj? Ali študiram zato, da bom lahko kdaj s svojim znanjem narodu koristil? Ali ne študiram samo zato, da bom dobro služil in lahko živel?« Ali si se že kdaj vprašal tako?

• Mi vemo, da je Kristus pravi Bog in kralj. Danes pa kriče. Narodi in ljudstva hrumijo. Eni pravijo: »Ni Boga!« Vendar rušijo cerkve in more duhovnike; pravijo, da se bore proti Bogu. Torej priznavajo: Bog je. Drugi zopet kriče: »Narod je Bog,« ali: »Rasa je Bog,« in zopet: »Država je Bog, vladar je Bog.« Vsi, komunisti in fašisti, prav vsi vedo, da Bog je, le napuhnjeni so tako, da ga nočejo priznavati. Vsi ti se med seboj sovražijo, složno pa se bore na satanovi strani proti Bogu; Herod in Pilat sta se tudi sprijaznila tisti dan... Okrog teh se zbira satanova fronta. Pa tudi Kristusova armada se zbira.

• Kristus kralj kliče mladino sveta, tudi nas kliče! Kliče nas v svoje organizacije, da se organizirani borimo proti organiziranemu brezboštvu.

• Zmaga je naša, ker je z nami Bog. Ne skrivajmo se: Smo slovenska katoliška mladina.

• Samo Kristus s svojo ljubeznijo more vrniti trpečemu svetu mir in pravo srečo. Kristusu se mora v človeški družbi vrniti Njegovo kraljevsko mesto, Njegovo dostojanstvo in čast, – pa bo svet zopet zadobil svoje ravnovesje.

• »Ko bi mogel poklekniti pred svojega novorojenega Kralja in Boga s tisto preprosto vero, ki je ne motijo nobena vprašanja, s tistim odkritim srcem, ki ga ne vznemirjajo nobeni madeži, s tisto ljubeznijo, ki se vsa do konca izroča in daruje, s tistim neomajnim zaupanjem, ki se brez vznemirljivega preudarjanja preda ljubljenemu bitju v varstvo, s tisto vedro dobrohotnostjo, ki vse bolečine pozablja – kakor poklekne pred jaslice nedolžen otrok, ki ga mati prvikrat pripelje v cerkev – potem bi kljub vsem zunanjim viharjem občutil sladkost miru, ki ga je božji Sin prinesel na zemljo. O, ko bi mogel! Potem bi se ne bal ničesar, niti smrti! Bratje, nismo taki, a moramo biti! Prosimo Detece božje, naj nam pomaga!«

• Naj se zdi trenutno kakor koli, vendar je res, da so vtisnili stoletjem obraz svoje osebnosti le tisti ljudje, ki so imeli jasna načela in res močno voljo; ki so imeli pogum, da so šli, če je bilo treba, tudi proti toku množice, tako da so končno oni potegnili množico za seboj, ne pa obratno. Danes je treba svet prenoviti. To pa zmorejo le tisti, ki so pogumni in močni in taki moramo biti mi! Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak svet mora iti z nami v – rešenje!

• Mnogo posebnosti ima današnji čas. Morda največja, gotovo pa najbolj žalostna je ta, da gledamo prvič, odkar ljudje pomnijo, skrbno započeti in dobro premišljeni odpor zoper vse, kar se imenuje Bog. – Tudi v prejšnjih časih so bili brezbožniki, a v močni, z železno disciplino povezani organizaciji jih do sedaj še ni bilo. Danes pa je brezboštvo organizirano v močne organizacije po vsem svetu. Več je teh organizacij, včasih si katere v kakšni malenkosti tudi nasprotujejo med seboj, a vse delajo za en sam cilj: Pregnati z zemlje Boga...

• Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov. Vsak kongreganist [Marijine kongregacije] je torej najprej sam poklican k osebni svetosti. A biti svet sam zase ne zadostuje za tvorce novega rodu, ampak moramo hoteti pokristjaniti in posvetiti ves svet... Današnji čas, naša Mati Marija, sv. oče in naša nesrečna domovina pričakujejo od nas nenavadno veliko. Ali bomo odrekli svojo pripravljenost, bratje? Ali se bomo ustrašili teh velikih nalog? Slabi smo, a mogočno Mater imamo. Zato hočemo. Hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne!