Carl von Clausewitz
Carl von Clausewitz, pruski general in vojaški teoretik, 1780–1831.
 | |
| Rojstvo |
Carl Philipp Gottlieb Clauswitz 1. junij 1780 Burg bei Magdeburg[d], Kraljevina Prusija[d], Sveto rimsko cesarstvo[d] |
|---|---|
| Smrt |
16. november 1831 (51 let) Vroclav[d], Provinca Silesija[d], Kraljevina Prusija[d] |
| Državljanstvo |
.svg){kind=small} Kraljevina Prusija[d] |
| Poklic | častnik, vojaški teoretik, pisatelj, filozof, vojaško osebje, zgodovinar, vojaški častnik |
| Pokopan | Saška - Anhalt |
Navedki
uredi- iz knjige O vojni:
- Vojna ni le pravi kameleon, ker v vsakem konkretnem primeru nekoliko spremeni svojo naravo, temveč je tudi po svoji pojavnosti, glede na v njej vladajoče tendence, čudno trojstvo, sestavljeno iz prvinske nasilnosti svojega elementa, mržnje in sovraštva, ki ju lahko imamo za slepi naravni nagon, iz igre verjetnosti in naključja, ki jo napravijo za svobodno dejavnost duše, in iz podrejene narave političnega orodja, s čimer zapade golemu razumu.[1]
- Ukrepanje v vojni je gibanje v otežujoči sredini. Kot ne moremo v vodi početi najnaravnejšega in najenostavnejšega gibanja - same hoje - z lahkoto in preciznostjo, tako ne moremo v vojni z običajnimi močmi držati niti linije povprečnega. Odtod prihaja, da je pravi teoretik videti kot plavalni učitelj, ki gibe potrebne za vodo, vadi na suhem; gibi se zdijo tistim, ki si ne zamišljajo vode, groteskni in pretirani; toda odtod prihaja tudi to, da so teoretiki, ki se sami niso nikoli potopili ali iz svojih izkušenj ne znajo abstrahirati nič splošnega, nepraktični in sami brez okusa, ker učijo samo to, kar zna vsak - hoditi.[2]
- Boj sestoji iz bolj ali manj velikega števila posameznih, v sebi zaključenih aktov, ki jih imenujemo spopadi /.../ in ki tvorijo nove enote. Iz tega izvirata sedaj povsem različni dejavnosti - da se te spopade same v sebi razporedi in vodi in da se jih med seboj poveže v smoter vojne. Prvo so poimenovali taktika, drugo strategija.[3]
- Vojna ni nič drugega kot nadaljevanje političnega občevanja z vmešavanjem drugih sredstev. Rečemo: z vmešavanjem drugih sredstev, da bi s tem hkrati trdili, da to politično občevanje z vojno samo ne preneha, se ne spremeni v nekaj povsem drugega, temveč da v svojem bistvu obstaja še naprej, kakorkoli utegnejo biti oblikovana sredstva, ki jih uporablja, in da so glavne linije, ob katerih potekajo in so povezani vojni dogodki, le njegove poteze, ki se nadaljujejo med vojno vse tja do miru. In kako bi si bilo mogoče to drugače predstavljati? Ali torej z diplomatskimi notami sploh kdaj prenehajo politična razmerja različnih ljudstev in vlad? Ali ni vojna zgolj drugačna vrsta pisave in govorice njihovega mišljenja? Seveda ima svojo lastno gramatiko, toda nima svoje lastne logike. Potemtakem vojne nikoli ni mogoče ločiti od političnega občevanja; in če se to pri raziskovanju kjerkoli zgodi, so takorekoč pretrgane vse niti razmerij in nastane nesmiselna in nesmotrna reč.[4]
- V življenju ni nič tako pomembnega kot natanko dognati stališče, s katerega je treba stvari dojemati in presojati in se tega držati; kajti samo z enega stališča lahko dojamemo množico pojavov v njihovi enotnosti in samo enotnost stališča nas lahko varuje pred protislovji.[5]
- Politika je inteligenca, vojna pa zgolj instrument in ne obratno.[6]