Aleksander Veliki

makedonski kralj

Aleksander Veliki, makedonski kralj, 356 pr. n. št. – 323 pr. n. št.

Portret
Rojstvo 20. julij 356 pr. n. št.
Pela[d], Kraljevina Makedonija[d]
Smrt 10. junij 323 pr. n. št. (32 let)
Babilon[d], Mezopotamija[d]
Državljanstvo Vergina Sun.svg Kraljevina Makedonija[d]
Poklic politik, vojskovodja
Pokopan Aleksandrija

NavedkiUredi

  • Ni dober vojak tisti, ki ne sanja, da bi postal general.
  • Ko bom prenehal biti moški, bom prenehal tudi živeti.
  • Verjamem, da ljudjem z denarjem zrastejo krila.

Navedki o njemUredi

  • Aleksandrovo srce se kar ni moglo nasititi slave. Ko mu je njegov spremljevalec Anaksarh omenil nauk svojega učitelja Demokrita, da je svetov nešteto, je odvrnil: »Ojoj, kakšen nesrečnež sem, do sedaj nisem zavzel niti enega!« Posest, ki zadostuje za bivališče vseh bogov, je bila za tega človeka pretesna.[1]
  • Vrlina in sreča kralja Aleksandra se je hvalila s tremi očitnimi stopnjami oholosti. Ker se mu je Filip gnusil, si je kot očeta prilastil Jupitra Hamona; ker se je naveličal makedonskih navad in načina življenja, je prevzel perzijsko oblačilo in običaje; in ker je preziral položaj umrljivega človeka, je hlepel po položaju božanstva. Ni ga bilo torej sram, da je zatajil samega sebe kot sin, državljan in človek. (pod Jupiter Hamon je mišlje egipčanski bog, ki so ga Grki častili kot Zevsa Amona)[2]
  • Aleksander, Filipov sin, Makedonec, je izšel iz dežele Kitéjcev. Potolkel je Dareja, kralja Perzijcev in Medijcev, ter zavladal na njegovem mestu, in sicer najprej v Grčiji. Izbojeval je veliko vojn, zavzel številne trdnjave in pobil kralje zemlje. Pognal se je do kraja sveta, oplenil številna ljudstva in zemlja je obnemela pred njim. Od tega se mu je srce prevzelo in napihnilo. Zbral je zelo močno vojsko in zavladal deželam, ljudstvom in kraljem, da so mu morali plačevati davek. Toda potem se je zgrudil na posteljo in spoznal, da bo moral umreti. Sklical je svoje najvišje častnike, ki so mu bili tovariši od mladih let, in še za življenja razdelil svoje kraljestvo mednje. Aleksander je umrl, potem ko je vladal dvanajst let. Njegovi častniki so prevzeli oblast, vsak v svoji deželi. Vsi so se po njegovi smrti okronali za kralje, za njimi pa njihovi sinovi dolgo vrsto let. Ti so namnožili gorje na zemlji. (Sveto pismo, 1 Mkb 1,1-9)

ViriUredi

  1. Valerij Maksim, Spomina vredna dejanja in besede, Litera, Maribor 2004, stran 124.
  2. Spomina vredna dejanja in besede, stran 134.